Študentje, Tud’ Spat Je Treba!

Pred parimi uricami me je ena bejba tako presenetila z njeno izjavo, da kar ne morem pozabit. Bile smo na poti domov (iz DELA), ko je začela razlagati, da se je ona kar odločila, da ne bo šla spat. KAJ?! Ja… čisto simpl d’best ona ne bo šla spat in se bo šla kar učit, zjutraj bo šla naprej delat, potem bo šla na izpit, popoldne pa MOGOČE spat za kakšne 3 urce.

Ok, ne vem kako je stvar ‘urejena’ pri drugih študentih, ampak… to ni normalno! Ok, tudi jaz se morem še zdajle učit in predelat kup papirovja, samo… ej?! Potem bom šla spat, spala bom minimalno 8 ur, se vstala, šla na izpit in šele potem šla delat. Sorry, samo da telesu ne privoščiš konkretnega spanca je pa zares trpinčenje samega sebe.

Odgovor na vprašanje zakaj ne bo šla spat, me je kar malo nasmejal. Zato, ker (!) je baje dovolj spala, ko je bila mala (pač ko je bila bejbi). KAJ?! Ok, vsak otrok spi nadpovprečno (vsaj tisti ta pridni ), tako da če smo že pri tej debati, jaz ne bi SMELA spat niti 6 ur na dan, ne pa da MOREM spat minimalno 8 UR, priporočljivo celo več, ker drugače funcionalnost Katj3 pade v minus in sem enostavno ‘neuporabna’.

Da na tak način trpinčiš svoje telo in hkrati svojo psiho, ne moreš pričakovati, da ti bo telo funkcioniralo 100% in da bo zbranost na višku. Telo potrebuje počitek vsak dan, brez izjeme (vsaj moje). Prav tako konkretno hrano in ne samo tiste magic bonbončke, ki kao delujejo 4x bolj kot kava in pajkice.

In ja… vsake 3 dni se bejba naspi, ko spi 6 ur. 3 DNI??? Ok, nevrmajnd… Jaz vsak dan (čist zares vsak dan ) začnem že ob 5h popoldne ’sanjat’ o postelji in kako bo fain, ko bom ležala in zaspala… in SPALA. Sem čudna, ne?.

Po ogledu filma Blood diamond. (Koliko se zavedamo sveta okoli sebe?)

Včeraj zvečer sem si v družbi prijateljev ogledal film Blood diamond ali po slovensko Krvavi diamant. Pred ogledom filma, nisem o filmu vedel praktično ničesar, nisem vedel niti ali je komedija ali grozljivka. Ko se je sama predstava začela, so me kar hitro šokirali dokaj nazorni prizori, ki so prikazovali kakšne grozote je sposoben delati človek, samo zato, da bi se obogatel oziroma okoristil na račun drugih. Celo na račun svojih rojakov! Ampak namen tega pisanja ni obsojanje vojn, krvoločnosti ki je na svetu prisotna zaradi želja po ekonomskih koristih, namen tega pisanja tudi ni opozarjati na to, kako to ni prav, saj to vsi več ali manj vemo in se glede tega tudi vsi strinjamo. Če bi bil to namen tega pisanja, potem bi bilo to pisanje nesmiselno, saj se omenjenih stvari vsi zavedamo, vendar pa žal po drugi strani tega vsaj na globalni ravni (”Pravica za vse!”) nismo sposobni spremeniti, pa če bi celo svoje življenje posvetili temu, saj je že v knjigi vseh knjig bilo zapisano “Človek človeku vlada v pogubo.”Med ogledom samega filma, predvsem pa po zaključeni predstavi sem začel razmišljati o tem, koliko oziroma če se sploh zavedamo sveta okoli sebe? Če smo še tako veliki optimisti v življenju (kar bi jaz seveda za sebe rekel da sem!) smo kdaj pa kdaj vsi v trenutkih, ko se nam zdi, da je ves svet proti nam, da smo sami proti vsem, da v življenju enostavno nimamo sreče, da nam ni usojeno, da je Bog enostavno pozabila na nas ipd. Res je, tudi mi ki živimo v prelepi Sloveniji imamo gotovo probleme in smo podvrženi raznoraznim pritiskom. Tudi Slovenija ni raj na zemlji. A kaj so vsi ti naši problemi, pa čeprav še tako veliki, proti scenam ki jih vidimo v filmu Blood Diamond? S tem pisanjem ne želim reči, da so sedaj naši problemi brezpredmetni, nepomembni, da sploh niso problemi, da si mi vse to samo domišljamo in da v resnici nimamo pojma kaj sploh problemi so. Vsak človek je osebnost za sebe, vsak človek ima pravico da ima svoje probleme in ni ga človeka na svetu, ki bi lahko rekel kaj proti temu. Želim pa opozoriti na to, da se je ob soočanju s vsakim problemom, ki se nam zdi bolj ali manj (ne)premagljiv pametno najprej morda spomniti “pravih” problemov, s katerimi se soočajo ljudje po vsem svetu, predvsem pa v deželah t.i. 3. sveta.  Zakaj? Zato, da bomo morda sami pri sebi ugotovili, da naš problem sploh ni tako velik in tako tragičen kot so mnogi drugi problemi, s katerimi se soočajo ljudje v preostalem (ponavadi “manj razvitem”) svetu. Takrat bomo tudi ugotovili, da nismo sami proti vsem, da ni ves svet proti nam, da imamo v življenju zelo veliko sreče… Drugače pa ogled filma priporočam vse, Dobra zgodba in igralska zasedba, ravno prava mera akcije…..